Vltava in bonsaji – 28. 3. 2009

 VLTAVA IN BONSAJI

Plan je bil, da najprej obiščemo Vaclava Novaka, v Libochovicah naj bi tudi prespali, naslednji dan pa se, ob vračanju v domovino, ustavimo še v Isabeliji. „Tomaš, oprosti, imam težave s cariniki, kontejner še ni prispel, jutri me ne bo doma. Ampak zelo se veselim vašega obiska,“ po telefonu pravi Vaclav večer pred odhodom. Na hitro smo obrnili naš potovalni načrt in se vseeno imeli lepo. Zelo lepo.

Ekskurzije v organizaciji Tore so vedno zabavne, poučne, prave dogodivščine. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Pot prek Dunaja, mimo Bratislave do Starega mesta, ki leži kakšnih 250 km jugovzhodno od češke prestolnice, je v družbi Tomaža in Rajeta minila kot blisk. Cilj obiska v centru Isabelia je bila nabava posod. Pa smo presenečeni obstali že pred vhodom. Gre za pravi bonsajski center, izstopa vzorna urejenost, domačnost, človek bi tu zlahka preživel cel dan. Sprehod med vrhunskimi drevesi, po vrtu, ki po pravilih seveda ne pokaže vsega naenkrat – šele ko mi po čelu spolzi kapljica se v zavem, da v bistvu dežuje.

Police se šibijo pod zalogo vrhunskih posod, s katerimi je Isabelia zaslovela po bonsajskem svetu. Prav to pa je vzrok, da so cene v zadnjih letih izjemno poskočile. Tudi izbira je manjša od pričakovane, kot bi lončarju, ki za Isabelio izdeluje posode, pošla sapa, kljub temu pa vsak najde nekaj zase. So pa vsaj kitajske posode na pol zastonj. Tudi to je nekaj.

Kasneje nas prijazni gostitelj (Josepha Valucha ni bilo doma) odpelje tudi v zgornje prostore, kjer je izbira večja, vendar nam cene preprečijo, da bi se dokončno zaljubili. Povsem drugačna pa je pesem na vrtu, kjer ima Joseph Valuch zbirko jamadorijev. Sem smejo le izbranci. In mi seveda sodimo mednje: Kar dih nam je vzelo! Izjemna količina vrhunskih dreves, ki čakajo, da dozorijo in se začno spreminjati v spektakularne bonsaje. Smreke in bori tudi iz Romunije, tise … Vrhunsko.

Še dolgo potem, ko smo se prebijali čez češko podeželje proti Pragi, smo v tišini premlevali videno. Oh ja …

PRAGA

Milijonska Praga je po površini velikansko, a v svojem srcu čudovito mesto. Staro jedro ob večernem sprehodu, ob šumenju Vltave, jemlje dih. Stoletja slavne zgodovine polzi iz starodavnih zidov, Tanja in Tone (hvala še enkrat za vse) sta bila naša gostitelja, pa tudi odlična vodiča. In Raje se je prvič peljal s podzemno železnico! Večerja v Olimpiji, eni od klasičnih praških pivnic je tako ali tako zgodba zase.

BONSAI CENTER VACLAV NOVAK

Noč vendarle ni bila prekratka, saj smo komaj čakali, da se odpravimo v Libochovice k mojstru Vaclavu Novaku. Že od daleč nas na edinem hribu daleč naokrog pozdravijo mogočni ostanki gradu, ki je bil zapuščen že v 13. stoletju. Ostala sta le velikanska stolpa, ob črnem ozadju z nevihtnimi oblaki in krakajočimi vranami, ki na sveže preoranih poljih iščejo črve, je vzdušje prav srhljivo. K mrazu v srcih svoje prispeva še veter, ki veje čez njive.

Pa ne traja dolgo, ko smo že povsem drugačne volje; domača kava in šilce žganega namesto pozdrava v Novakovem centru. Vaclava sicer ni doma, še vedno ureja papirje za kontejner, zato pa se v majhnem rastlinjaku stiskamo v družbi njegovih prijateljev. Poljski pomočnik presaja, zbirajo se ljubitelji dreves v posodah, ki se bodo kasneje udeležili manjše delavnice. Beseda v češčini, poljščini in slovenščini steče, sporazumevanje med ljudmi, ki se jim življenje vrti okrog bonsajizma, ni težavno.

Navduši nas Vaclavova zbirka posod, sami vrhunski primerki Klike, cene sprejemljive, ne traja prav dolgo, ko se v naših denarnicah že dela škoda.

Za zidom dolge ulice v vasi, ki spominja na Slavonijo, se skriva velik, lepo urejen vrt. Mojstrova zasebna zbirka z izjemno bukvijo, nekaj dreves za prodajo. Večina polic sameva, pripravljenih, da sprejme novo pošiljko. Ki končno prispe. Širok nasmeh na obrazu Vaclava Novaka pove vse: meseci garanja in pričakovanja so končno končani. Zdaj bomo skrinjo zakladov odprli!

SKRINJA ZAKLADOV

Naslednjo uro praznimo kontejner, ki ga je pred enim mesecem Novak napolnil na Japonskem: zanimivo – drevesa so po mesecu dni potovanja v popolni temi v vrhunski formi! Kontrolirana klima (5 C, 95 % vlažnost) zagotavlja, da rastline potovanje prestanejo brez škode. Na koncu smo vsi nekoliko utrujeni, a za nami je novo doživetje.

„Res mi je žal za tole prijatelji, gremo na kosilo,“ vabi Vaclav, a nam se mudi. Rajetova Pia ima zvečer svoj prvi koncert. A čas za pivo z mojstrom le najdemo. Sklenjenih je še nekaj poslov in dogovorov, predvsem pa so stkane nove prijateljske vezi. In že hitimo.

„Lepo smo bili tiho zadnjo uro, ejga,“ tišino prekine Raje.

„Še vedno prekladam bonsaje. Toliko dobrih dreves nimaš vsak dan v rokah,“ pravi Tomaž.

Jaz? Tudi jaz sem z mislimi med drevesi, poln nove energije in načrtov. Bonsajizem se mi pretaka po žilah …

Tekst in foto: TOMAŽ KOVŠCA